Tango Embrace
- ARGENTINSKI TANGO V CEJU -
Osnovni pojmi in pravila v argentinskem tangu
Tango ima različna pravila, ki urejajo naš bonton ali vedenje na plesnih dogodkih in imajo za seboj res dolgo zgodovino, zato so nam lahko ta pravila in kultura obnašanja v današnjem času celo tuja. A vendarle gre za zelo prijetna, nevsiljiva in elegantna pravila, ki nobenega plesalca ali plesalko ne spravlja v zadrego ali nezavidljiv položaj, a samo do takrat, ko jih upoštevamo. Ravno ta pravila v tangu živijo in dihajo še danes in marsikateri posameznik, ki s tem še ni imel izkušenj lahko v tem vidi oviro in verjame celo v to, da so ta pravila nepotrebna ali zastarela in pa tudi, da postavljajo žensko in moškega v neenakopraven položaj. Pa vendarle temu ni tako! Če ta pravila razumemo in jih s spoštovanjem do soplesalecv in soplesalk tudi upoštevamo, predvsem pa izvajamo, lahko hitro spoznamo, da ravno ta prijazna pravila žensko in moškega postavijo v povsem enakopraven položaj, saj se lahko s pomočjo upoštevanja teh pravil tako plesalec, kot tudi plesalka enakopravno odločata o dejstvu, s kom plesati in kdaj plesati, ter na katero glasbo plesati, brez vsakršne prisile ali neprijetnih zavrnitev z ene ali druge strani.
Milonga
Milonga je plesni večer argentinskega tanga. Na njem se srečamo plesalci in plesalke od blizu in daleč. Čar milong je v tem, da jih lahko obiščemo praktično v vskakem kraju, v vsaki državi in na vsaki od teh smo vedno dobrodošli. In ko enkrat plešeš argentinski tango, imaš lahko prijatelje po celem svetu. Na milongi običajno glasbo predvaja DJ, ki vrti glasbo v naprej določenem zaporedju. Glasbeni set se sestoji iz tand in kortin. Tanda je set 3 oz 4 pesmi. Kortine pa so kratke pavze med tandami, za katere pa Dj izbere njemu ljubo glasbo. Na milongah so tudi tande in seti pesmi razdeljeni na različne zvrsti glasbe in sicer: na tango, na valček in na milongo. Vsaka od teh zvrsti ima poseben način plesa, poseben ritem in posebno vzdušje med plesnima partnerjema. Na milongi je čas za druženje, klepet, spoznavanje novih ljudi in plesanje argentinskega tanga. Milonga je družaben dogodek in srečanje tangerjev. Milonga je lahko izvedena na različnih lokacijah in ravno v tem je čar, da spoznavamo nove kraje in nove ljudi. Milonge so običajno odprti plesni dogodki, kar pomeni, da lahko nanjo pride vsak, sam ali v paru, ne glede na to od kod je, kje se uči in kakšno stopnjo znanja ima. Na milongah so dobrodošli vsi tangerji odprti za nove izzive in predvsem pripravljeni plesati z drugimi.
Mirada in Cabeseo
Ena izmed prvih stvari, ki jih vsakdo opazi pri tangu je ravno metoda povabila in sprejemanja povabil k plesu, ki temelji na izključno neverbalni komunikaciji. To lahko zmede marsikoga - še posebej pa novince in pa vse tiste, ki so navajeni na ravno nasproten sistem, ko lahko vsakdo neposredno z govornim povabilom, običajno z brezpogojnim pričakovanjem, da drugi tega povabila ne bo zavrnil, zaprosi drugega plesnega partnerja (moškega ali žensko), če želi plesati. Običajno takšno vabilo na ples pomeni, da s tem plesnim partnerjem plešemo samo eno pesem, pri tem pa obstaja dejstvo, da bo povabilo zavrnjeno izključno z dobrim razlogom - ker navsezadnje obstaja na takšnih dogodkih miselnost, da kaj pa so tri minute plesa v celem večeru? To je samo po sebi jasen signal: vsi smo tukaj z željo po plesu, zato, če te nekdo povpraša, če bi z njim plesal/a, sprejmite in plešite ...
A tango je v tem pogledu drugačen!
Prva razlika med tangom in ostalimi plesi je ta, da ko nekoga na plesnem dogodku povabimo na ples to pomeni, da ne bomo z njim plesali samo eno pesem, ampak gre za skupino plesov (imenovana tanda), ki običajno traja približno dvanajst minut, zato je medsebojna zavezanost med plesalko in plesalcem večja.
Druga razlika je ta, da ni zagotovila, da je povabilo potrebno brezpogojno sprejeti. Z vso svobodo lahko tako plesalka, kot tudi plesalec poabilo zavrneta in zato ne potrebujeta pojasnjevati razlogov zavrnitve. Seveda si nihče ne želi biti zavrnjen in zavrnitev je lahko zelo neprijetna - še posebej, če si ta zavrnjena oseba ti, zato se je ravno v tangu pojavilo pravilo, ki takšne zadrege praktično izniči - to sta mirada in cabeseo (pogosto imenovana zgolj cabeseo).
Kako deluje?
Na koncu vsake tande TDj običajno predvaja krajši glasbeni odsek, ki ni tango zvrst glasbe in ni namenjena plesu, imenuje se kortina. Napoveduje konec tande in signalizira, da morajo vsi plesalci popolnoma zapustiti plesišče, tako, da imajo lahko vsi tisti, ki si želijo plesati naslednjo tando, jasen pogled po prostoru in po plesalcih in plesalkah, ki prav tako iščejo plesne partnerje. Takoj, ko se sliši kortina, bo vsakdo, ki si želi plesati naslednjo tando, to željo jasno izrazil skozi govorico telesa. To se opazi tako, da so morda ti posamezniki prej kramljali s kom, preverjali svoj mobilni telefon, kaj popili ali pojedli, zdaj pa s svojo jasno telesno govorico dajejo prostoru in iskanju plesnega partnerja popolno pozornost, zato se to dejstvo tudi jasno opazi. Posamezniki tako sedijo in se ozirajo okrog sebe z očitnim zanimanjem in iskanjem naslednjih plesnih partnerjev. Poskušajo tudi opaziti kdo je ravno tako dejaven pri tem, ter bo tako lažje pripravil ožji seznam potencialnih partnerjev za naslednjo tando. Ta prehodni postopek je enakopraven tako za ženske, kot tudi moške in je v celoti nevtralen glede na spol.
Ko znova zaslišimo tango glasbo in se začne nova tanda, se dejansko začne pravo "dogovarjanje" in iskanje ustreznega plesnega partnerja. Posameznik (tako ženska, kot tudi moški) bo tako za nekaj trenutkov pogledala proti svojemu izbranemu plesnemu partnerju, da preveri, če bo njihov pogled vrnjen, Če se to ne zgodi, bo svoj pogled umaknil in poiskal drugega plesnega partnerja in nov pogled, vse do takrat, ko se oči dveh plesnih partnerjev ne ujamejo. Če ste slučajno naleteli na pogled plesnega partnerja, s katerim si ne želite plesati, potem zadržite njegov pogled dovolj dolgo, da bo to opazil in potem poglejte vstran - tako ni več nobene potrebe po nadaljnji gesti. Če pa si želite plesati s plesnim partnerjem, s katerm sta se ujela v pogled, pa mu ponudite majhno gesto potrditve in sicer - človek z glavo nekoliko pokaže na plesišče, morda dvigne obrv, morda ponudi nasmeh, plesni partner mora pokazati jasno zanimanje, drug pa mora, v kolikor si želi plesati z njim pokimati kot soglasje sprejetja vabila. Tako je bil dosežen dogovor (v kolikor je prišlo do zavrnitve je le ta bila diskretna in je nihče drug ni opazil). Kot že rečeno, nihče si ne želi biti zavrnjen, prav tako pa se je težko sprijazniti s tem, da si druga ali celo tretja izbira nekoga, zato je prikrita korist tega postopka povabila na ples ravno v tem, da nihče ni opazil prve zavrnitve, prav tako nihče ne ve, da niso prva izbira. Tudi ta proces velja tako za moške, kot tudi za ženske in je v celoti nevtralen glede na spol.
Z doseženim neverbalnim dogoorom se moški poda na pot do ženske in ob tem ne ovira plesišča. Ženska vedno sedi in čaka dokler moški ne pride do nje (oba vseskozi vdržujeta očesni kontakt) in se vstane šele takrat, ko moški pride do nje in je posvem jasno, da je prišel po njo. Ta del je zelo pomemben predvsem zato, da se žesnka izogne zadregi, če se je moški morda dogovoril za ples z drugo žensko, ki npr. sedi ob njej, pred njo ali za njo. Predstavljate si zadrego, če bi se plesalka odpravila na pot proti plesalcu, on pa si ni izbral nje in bi šel mimo nje.
Ta proces. mirada (ali pogled) in cabeseo (ali kimanje glave) je civiliziran, enakopraven in predvsem učinkovit način urejanja dogovora za ples, ki nikogar ne spravlja v zadrego. Vendarle pa se ta prosces ne konča, ko začnejo pari prihajati na plesišče in tako se lahko še nadaljuje in nadaljuje. Običjno pri tretji pesmi v tandi ta proces več ne poteka.
Ronda
Ronda je v naprej določena plesna smer, ki jo morajo upoštevati vsi plesalci in plesalke. Je kot kažipot na plesnem podiju. Z upoštevanjem ronde se tako izgonemo zaletavanju z ostalimi plesnimi pari, prehitevanju plesnih parov (ki je v tangu absolutno prepovedano) in zagotavlja nekakšen red na plesišču. Kako lepo je videti rondo, ki se premika, diha in živi kot eno, ko je na plesišču v enem trenutku lahko tudi 100 in več plesalcev, pa vse gladko teče. Ronda vedno poteka v nasprotni smeri urinega kazalca, s tem, da je plesalka vedno v smeri ronde obrnjena s hrbtom, plesalec pa gleda in vodi ples v smeri ronde. Seveda, ko plešeta pride tudi do obratov in spreminjanja smeri plesalca in plesalke, a plesalec mora venomer držati in plesalko voditi v smer ronde predvsem tako, da se ronda premika in ne ostane neaktivna. Ronda je živo "telo" tanga. :) Ronda običajno poteka na zunanjem delu plesišča (izgleda kot okrogla kača na plesišču, ki se pomika naprej), v kolikor pa je na plesišču že toliko plesnih parov, da postaja velika gužva, se lahko ustvari tudi notranja ronda (še ena okrogla premikajoča se kača bolj proti sredini plesišča). Na kakšnem dogodku in ob veliki udeležbi pa lahko srečamo celo tri ronde. Običajno na zunanjem delu ronde plešejo izkušenejši plesalci, na notranji rondi pa malo manj izkušeni plesalci. Kot pa že rečeno, plesišče pri tangu mora vedno izgledati urejeno in potekati v rondi, plesni pari se ne smejo prehitevati drugih plesnih parov, plesni pari nikakor ne smejo ustavljati ronde in si celo pred seboj puščati veliko prostora, za svoje plesne podvige in ne smejo švigati iz ene ronde v drugo ali celo plesati izven ronde. Plesalec mora v rondi vedno upoštevati tudi pravilo in sicer, da pred seboj pušča prostor drugemu plesnemu paru, vendar ne več kot za eden ali dva koraka, razmak med enim in drugim plesnim parom ne sme biti prevelik, saj v nasprotnem primeru pride do zastoja ronde, ki naenkrat več ne živi in se ne premika. Le urejena ronda prinese zadovoljstvo pri plesu in vsi plesni pari lahko tako uživajo v svojem tangu. Vsak odplesan tango je pa unikat. :)
VIDEO : Mirada in Cabeso (Povabilo na ples)
VIDEO : Milonga Tango Embrace Celje
Razvoj argentinskega tanga in glasba
Glasba Argentine ne bi bila enaka brez tanga, neverjetno pomembnega sloga glasbenega žanra in spremljajočega družbenega plesa, ki ga določajo občutki priseljencev iz 19. stoletja iz Južne Amerike, ki so pripomogli, da se ta glasbeni slog prepleta z elementi čutnosti, nostalgije, žalosti in bližine. Rojen v poznem 19. stoletju na razcvetu ozemlja Río de la Plata, se je argentinski tango, hitro razširil iz svojega statusa glasbenega in plesnega stila »neprivilegiranih« in se spremeni v pojav, ki ni dosegel samo vseh štirih koncev sveta. , ampak je imel pomemben vpliv na zgodovino in družbeni razvoj same Argentine.
Argentinski tango uporablja 2/4 ali 4/4 ritem z dvema navadnima in dvema podaljškoma in pesmi (popolnoma melodične ali z vokali) so običajno sestavljene iz dveh ali treh delov, ki se ponavljajo v vzorcih, kot sta ABAB ali ABCAC. Tango je glasbeni slog, ki temelji na temeljih osnovnih ritmov, in zelo redko najdemo tango glasbo, ki je sestavljena samo iz ritmov. Ker je nastal z vplivom več argentinskih ljudskih plesov, glasbenih vplivov afriških sužnjev in jazza, tradicionalni in na novo razviti tango stili omogočajo improvizacijo pri igranju in plesu. Argentinska tango glasba je znana po svojih nenadnih spremembah v dinamiki, uporabi staccata, glissandi diapozitivih not, melanholičnem, a intenzivnem razpoloženju in značilni navzočnosti majhne harmonike, imenovane bandoneon. Bandoneon se od tradicionalnega evropskega "constantina" razlikuje po tem, da ima sposobnost ustvarjanja diatoničnih (nekromatičnih, dvo-sonornih ali bisonornih) zvokov, kar pomeni, da lahko vsaka tipka na obeh straneh instrumentov in visokih tonov proizvaja dva različna zvoka, odvisno od tega, ali se meh krči ali širi.
Razširitev popularnosti tanga je omogočila številnim skladateljem in izvajalcem iz Argentine, da dosežejo mednarodno slavo, vključno z imeni, kot so Carlos Gardel, Ástor Piazzolla, Juan D'Arienzo, Carlos Di Sarli, Osvaldo Pugliese in Francisco Canaro.
Vplivi teh umetnikov, spremembe v družbeni strukturi Argentine in modni slogi so omogočili, da se je tango preoblikoval v desetine različnih stilov, tako doma kot v Argentini in drugod po svetu. Vendar pa so mnogi od teh stilov »aditivni«, kar pomeni, da so pravkar uvedli nove elemente, pri tem pa ohranili številne tradicionalne elemente tanga nedotaknjene. To je omogočilo, da je tango ostal tesno povezan z argentinskim narodom in ohranil prvotni element "lunfardo" - mešanico izrazov, ki so jih ustvarili milijoni priseljencev, ki so prišli na obale Argentine in Urugvaja ( bolj natančno siromašnejše in delovne soseske), ki iščejo boljše življenje in dušo barvitega, zelo raznolikega in prehodnega nižjega razreda in marginaliziranega prebivalstva v glasbeni slog in ples, ki jim je omogočil majhno mero sproščenosti v prosti času.
Zgodovina argentinskega tanga
Tango se je najprej pojavil kot »glasba neprivilegiranih« delavcev v soseskah Buenos Airesa in Montevidea konec 19. stoletja v Argentini in Urugvaju, ki jih je podpirala mešanica neštetih evropskih priseljencev, vplivi afriških sužnjev, plesi in glasbeni stili domačinov iz Srednje in Južne Amerike. Ta mešanica se je oblikovala v nov glasbeni žanr in družbeni ples, ki je ostal tesen spremljevalec v bojih in željah nižjih slojev, dokler ni uspel doseči višjih krogov argentinske družbe, ki je uspela prepoznati privlačnost te fenomenalne glasbe. Čeprav je glasba tanga hitro uspela postati točka nacionalnega ponosa v Argentini, je izven te države povzročila preoblikovanje v nekaj novih stilov, ki se še vedno izvajajo.
Pomembna točka v zgodovini tanga se je zgodila med letoma 1890 in 1910, ko so mnogi argentinski umetniki želeli producirati gledališke predstave, predstavitve, gramofonske plošče pa so bile osredotočene na promocijo tango glasbe in tango plesa. To je prineslo nove glasbene zvezde (skladatelje in umetnike) in privedlo do ustanovitve svetovnih zvezd, kot sta Carlos Gardel (ki je imel velik uspeh v Hollywoodu) in Ástor Piazzolla, ki je razvil nov slog Tango Nuevo.
Tradicionalna oblika argentinskega tanga se ne pleše samo v domovini. Plešejo ga tudi v državah, kot so Francija, Združeno kraljestvo, ZDA in mnogi drugi. To je mogoče opaziti tudi v številnih filmih, televizijskih serijah in opernih produkcijah.
Tango glasba
Ker je tango kot stil zelo dovzeten za spremembe in evolucijo v druge sorodne sloge, ni čudno videti, da je moderni tango veliko bolj raznolik kot drugi plesi. Medtem ko večina ljudi po svetu pozna najbolj priljubljeno različico tango glasbe, tango ples, se je ta glasbeni slog uspel preoblikovati v številne oblike, ki so jih vsi popularizirali od posameznih umetnikov do velikih orkestrov, ki so imeli svoje stilske razlike. .
Priljubljenost tango glasbe v Argentini ni ustvarila le te raznolikosti, temveč tudi nekatere posebne tango glasbene šole, ki jih do danes ohranja več družin, ki delujejo kot orkestri, ki promovirajo tango glasbo in tango ples. Te družine so Di Sarli, d'Arienzo, Troilo in Pugliese, vsi pa so potomci italijanskih priseljenskih družin, ki so konec 19. stoletja postale del naraščajoče tango scene.
Medtem ko je tako imenovana »Zlata doba tanga« zdaj daleč v preteklost (trajala je med 1930 in 1950), imajo sodobne generacije argentinskega tanga dostop do veliko več slogov te glasbe. To vključuje ne le izjemne podvige, ki jih je Ástor Piazzolla ustvaril v svojem slogu tango nuevo, ampak tudi številne sodobne žanre, kot so elektro-tango in tango, ki vključuje elemente drugih stilov, kot so rock, hip-hop, blues in druge.
Tango ples in argentinski stil tanga
Tango kot ples je izjemno raznolik, kar pripisujemo sposobnosti tega glasbenega in plesnega sloga, da se hitro prilagodi ne le glasbenim slogom v kraju, kjer se izvaja, temveč tudi družbenim spremembam, modnim stilom oblačil (ki lahko omejijo uporabo nekaterih gibov), premike in celo količino množice v plesnih prizoriščih. Ker tango glasba temelji na jasnem in ponavljajočem se utripu ali ritmu 2x4, jasnosti, artikulaciji in označevanju kontrapunkta, je ples take glasbe prav tako izrazit.
Sodobne različice tanga plesa se plešejo z odprtim in zaprtim objemom, ali kjerkoli vmes, pri čemer se plesalci odzovejo čustveno in včasih instinktivno na čustva, ki jih najdemo v ritmu in glasbi. Hitrost je prav tako zelo pomembna, saj plesalci hitro prenašajo svoj občutek glasbe na svojega partnerja, ki se mora takoj odzvati. Noga v tango plesu je običajno zelo blizu tal (redko s težo na obeh nogah), nekateri tango plesni stili pa vključujejo dviganje stopal ali zapletanje nog okoli nog plesnih partnerjev.
Tradicionalni argentinski ples se izvaja v nasprotni smeri urinega kazalca, s plesnimi pari, ki oblikujejo plesne linije, ki se ne prekrivajo, temveč potujejo po plesišču. Osnovni elementi vsakega argentinskega tango plesa so objem, hoja, figure, plesne kode in osnovna vrsta glasbe (tradicionalni tango, valček in milonga).
Medtem ko je veliko mednarodnih plesnih stilov tangu uspelo utrditi svoja pravila v nespremenljivo tradicijo (kot je plesni tango), tradicionalni argentinski tango še vedno popolnoma podpira improvizacijo, emocionalno interpretacijo in evolucijo, ki še danes spreminja ta ples v nove oblike.
Najbolj priljubljeni stili argentinskega tanga so:
· Tradicionalni tango
· Salon tango
· Tango canyengue
· Tango orillero
· Tango apilado / confiteria
· Tango nuevo
· Tango con corte y quebrada
· Tango de fantasía
· Show tango
· Stage Tango
Piši nama
Imaš vprašanje, dilemo, mnenje?